Sindrom nemirnih nog
Sindrom nemirnih nog (imenuje se tudi Willis-Ekbom) je nevrološka bolezen, pri kateri ima posameznik močno potrebo po premikanju nog. Običajno se ta potreba poveča v večernih urah in med mirovanjem, nanjo pa pozitivno vpliva hoja oziroma gibanje. Sindrom nemirnih nog uvrščamo tudi med motnje spanja, saj je med spanjem naše telo v največjem mirovanju, neprestana potreba po premikanju nog pa nam spanec krati.
Sindrom nemirnih nog - simptomi
Sindrom nemirnih nog se kaže v potrebi po stalnem premikanju nog, do tega pa nas lahko pripeljejo različni občutki, kot na primer:
- mravljinčenje
- zategovanje, krči v mišicah
- občutek tresenja elektrike
- trganje
- srbečica
- bolečina
- utripanje
Vzrok za nemirne noge
Vzrokov za nemirne noge je nešteto, vsem pa je skupno, da telesu primanjkuje dopamina, prenašalca v centralnem živčevju. Možni vzroki so:
- ledvične bolezni,
- Parkinsonova bolezen,
- slabokrvnost oziroma pomanjkanje železa,
- bolezen živcev in ožilja v spodnjhi udih,
- jemanje nekaterih zdravil (antidepresivi, antipsihotiki, antihistaminiki),
- dednost (izkaže se v 60 %),
- porušeno ravnovesje mineralov v telesu (pomanjkanje magnezija, kalija, D vitamina).
Za sindrom nemirnih nog trpi med 3 in 10 % ljudi. Najpogosteje se pojavi v starosti med 50 in 60 let, redko se pojavi že v otroštvu. Bolj pogosto se pojavlja pri ženskah, predvsem pri tistih, ki so že rodile.
Sindrom nemirnih nog kot motnja spanja
Sindrom nemirnih nog uvrščamo med motnje spanja, saj močno vpliva na kvaliteto spanja. Ker mora posameznik med spanjem neprestano premikati noge, se pogosto zbuja in zato trpi za nespečnostjo. Ker ni naspan, mu manjka energije, je razdražljiv, v hujših primerih pa lahko trpi celo za depresijo.
Ne le tisti, ki ima sindrom nemirnih nog, pač pa pogosto trpi tudi njegov partner. Zaradi partnerjevega premikanja nog in brcanja, je tudi kvaliteta njegovega spanja občutno slabša. Obstajajo celo primeri, ko bolnika s sindromom nemirnih nog premikanje nog sploh ne zbudi, medtem ko njegovega partnerja ja.
Samopomoč pri sindromu nemirnih nog
Pri blažjem sindromu nemirnih nog si v veliki meri lahko pomagate sami, predvsem z zdravim življenjskim slogom. K temu sodi:
- telesna aktivnost (najkasneje dve do tri ure pred spanjem),
- izogibanje alkoholnim pijačam in kofeinu (predvsem v večernih urah),
- opustitev ali zmanjšanje kajenja,
- zdrava prehrana,
- izogibanje stresu (vaja sprostitvenih tehnik),
- masaža nog,
- tople kopeli,
- gretje ali hlajenje noge,
- skrb za higieno spanja (napotke si preberite v tem članku),
- spanje na kvalitetni vzmetnici.
Sindrom nemirnih nog zdravljenje
Za hujšo obliko sindroma nemirnih nog gre, ko se potreba po premikanju nog pojavlja vsaj trikrat tedensko. V tem primeru zdravnik predpiše zdravila, kot so dopaminski agonisti, ki se običajno predpisujejo za Parkinsonovo bolezen, lahko pa tudi zdravila za sproščanje mišic, uspavala in zdravila, ki se jih sicer predpisuje epileptikom.
Bolezen je zaenkrat neozdravljiva, zato mora bolnik zdravila jemati stalno.